Načela letenja dronov vključujejo predvsem kombinacijo fizike in tehnike. Sledijo osnovni sistemi za letenje brezpilotnih letal:
Aerodinamika: Let drona temelji na Bernoullijevem načelu, ki pravi, da medsebojno delovanje med krili ali rotorji, ki se vrtijo pri visokih hitrostih, in zrakom ustvarja vzgon. Droni s fiksnimi-krili dosežejo vzgon tako, da ustvarijo razliko v tlaku med zgornjo in spodnjo površino svojih kril z gibanjem naprej; brezpilotna letala z več-rotorji se zanašajo na vrtenje več rotorjev, da potisnejo zrak navzdol, kar ustvarja reakcijsko silo navzgor za vzgon.
Pogonski sklop: Droni potrebujejo pogonski sklop za zagotavljanje pogona letenja, predvsem elektromotorje in motorje na gorivo. Električni motorji so pogosti pri majhnih dronih in nudijo prednosti, kot so preprosta zgradba, hiter zagon in nizek hrup, vendar imajo tudi nizko moč in omejeno vzdržljivost. Motorji na gorivo se običajno uporabljajo v velikih brezpilotnih letalih, saj ponujajo veliko moč in dolgo vzdržljivost, vendar so zapleteni, hrupni in zahtevajo visoke stroške vzdrževanja.
Sistem za nadzor leta: Droni potrebujejo sistem za nadzor leta za nadzor in navigacijo. Vgrajeni senzorji spremljajo položaj, položaj, hitrost in druge informacije drona v realnem času. Na podlagi vnaprej-nastavljenega načrta leta in ukazov pošiljajo kontrolne signale za prilagajanje položaja leta in trajektorije, da zagotovijo stabilen in varen let. Navigacijski sistem pomaga določiti lokacijo drona in načrtovati pot leta.
Komunikacijski sistem: brezpilotna letala morajo prenašati informacije na zemeljske nadzorne postaje, predvsem prek radijskih ali satelitskih komunikacij. Radijske komunikacije so nizke-cene in enostavne za uporabo, vendar so njihov komunikacijski doseg in zmožnosti za-preprečevanje motenj omejeni. Satelitske komunikacije so primerne za -lete na dolge-razdalje in široko območje ter so stabilne in zanesljive, vendar so drage in porabijo veliko energije.
